je solčavska specialiteta, katero uvrščamo v kategorijo mehkih sirov.
PO VEČ KOT 10 LETIH…
V Občini Solčava se je v letu 2010/11 izvajala vsebina projekta z naslovom Tradicionalno. Naravno. (projekt Leader). V tem sklopu se je izvajala standardizacija in izboljšanje kakovosti lokalnega mlečnega produkta - sirneka.
Prijavitelj projekta Zadruga Solčava je skupaj s partnerji na projektu, vključenimi kmetijami in zunanjimi izvajalci, izvedla ocenjevanja izdelka ter postavila standarde in priporočila za izdelavo. Kmetije, ki so se vključile v projekt, so ves čas aktivno sodelovale in tako pod strokovnim vodstvom prof.dr. Bogdana Perka prispevale k dobrim rezultatom projekta, doseženimi cilji in izpolnjenimi pričakovanji. Glavne aktivnosti, ki so jih izvedli so bila senzorična ocenjevanja, aktivno sodelovanje proizvajalcev glede tehnologije izdelave, kemična in mikrobiološka analiza ter končna analitična ocena s postavljeno tehnologijo za izdelavo.
OKTOBRA 2022 PA BOMO NA RAMŠIJI ORGANIZIRALI OCENJEVANJE SIRNEKA z namenom, da vidimo, kakšen je današnji trend predelave ter kakšen sirnek želimo okušati … več informacij še sledi :)
ZGODOVINA SIRNEKA
Tehnološki postopek izdelave sirneka se danes precej razlikuje od postopka v preteklosti. Sirnek je nastal silom razmer, ker vse skute niso mogli porabiti sveže, zato so bili primorani predvsem na planšarijah skuto, narejeno iz ročno posnetega mleka tako shraniti /predelati/, da je bila uporabna še kasneje / za zimski čas/.
Na Solčavskem je bilo več pašnih planin. Najbolj poznana in največja je planina Grohat pod Raduho, ki je omenjena leta 1886, ko so bile v zemljiško knjigo vpisane služnostne pravice do paše na zemljišču Ljubljanske nadškofije. Na pašniku so pasli živino predvsem kmetje iz Podolševe in zahodnega dela Raduhe, ki so imeli pašne pravice /skupaj 8 kmetij/. Vsaka kmetija je imela na pašniku svojo pastirsko kočo s pastirjem oz. majerico. Okrog koče je bila ograda /osjek/, kamor so uganjali živino za molžo. Na planini so iz mleka izdelovali kisli sir, katerega so sušili v glistah. Izdelovali so še surovo maslo in skuto. Občasno so planino obiskovali lastniki posamezne kmetije in prinašali hrano pastirju ter odnašali izdelke iz mleka. Vse to so prenašali v koših, ker še ni bilo cest.
V Grohatu je bila pašna živina nekako do sredine 70-let prejšnjega stoletja, nato pa je z organiziranim odkupom mleka planšarstvo na planinah v taki obliki zamrlo.
Hlebci kislega sira, sušenega v glistah, so bili zelo trdi, zato so jih ob prihodu s planine najprej očistili zunanje nesnage, nato pa naribali in nato natlačili v lesene deže ter zalili z mlekom, da se je jed zmehčala. To jed so imenovali sirnek. Poseben, rahlo dimljen okus je dalo sirneku predhodno sušenje hlebcev v glistah / lesene grede nad odprtim ognjiščem/.
Sirneku se je pred serviranjem dodala smetana, malo kumine /lahko že prej/, če je bil zelo močan, pa še malo sveže skute. Jedel se je s črnim kruhom in špehom.
/Vir: F. Bezovšek –pašniška zadruga gornji grad/PS Grohat str. 141/